Koncert skupine Jinx na letošnjem prvem koncertu v Sloveniji po izidu nove plošče "Na zapadu" na festivalu Rock Šmarjeta, je presegel vsa moja pričakovanja. Ne le, da so bili oni odlični (uigrani, zvežbani, ...), celoten dogodek je bil izpeljan perfektno!
Zadnjič (in prvič) sem jih v živo videla v Križankah, pred leti. Malo pred njihovim razpadom.
In tokrat v Šmarjeti sem bila polna vtisov, spominov ...
... Pa naj se vrnem leta nazaj ...
Včasih sem imela Jinxe zelo rada. Se mi je zdelo, da so jih mnogi želeli "kopirati" oz. jim biti podobni. Mnogim so bili neke vrste "vzorniki". No, bili so zelo popularni. In kar je zelo popularno in množicam všečno, postane meni kmalu nezanimivo. Ker me množice odvračajo.
Kakorkoli, na koncert v Križanke tedaj pravzaprav nisem nameravala. A sem vseeno, bolj zaradi druženja kot česar drugega, šla. Skupaj z mojim tedaj zelo dobrim prijateljem Tomijem P., fotografom.
Bila sva pred Križankami, na vogalu, pri drevesu, ki je imel (saj ima verjetno še sedaj) eno vejo s katere je bil lep razgled v notranjost - direktno na oder (in ta veja je bila vedno zasedena!). Pri vratih, ki jih običajno ne odpirajo.
A takrat so se, začuda, naenkrat (še danes ne vem kako in zakaj) odprla. Tomi je to videl, tudi jaz sem videla, sva se spogledala ... In samo tekla. Izkoristila priložnost. In nepozabno uživala na mislim da zadnjem njihovem koncertu. Ker zelo kmalu zatem so se Jinxi razšli. Zaradi osebnih razlogov.
Tudi najine poti s Tomijem so se počasi začele razhajati. Rahlo. Nezavedno. Tomi se je drogiral, nato zdravil, umaknil, skupaj sva še sodelovala (Wicked Crew), a jaz sem bila zaslepljena. Sploh nisem vedela!!
Ko sem izvedela (in so me prepričali, da je vse res), se spomnim, da sem ga lepega dne še zadnjič videla, ko sem se vozila v avtu po nekih opravkih in si ga zelo želela povabit na kavo, a se mi je tako mudilo, da se nisem ustavila (on me ni videl, a vem, da je bil že ozdravljen, zaživel je na novo sem slišala ...) - a sem vedela, da bi se morala. No, takrat sem ga videla zadnjič. Ker kmalu zatem, v septembru je umrl. Zaradi počene žilice v glavi. In tudi to sem izvedela kasneje, čez nekaj mesecev. In bilo mi je strašno hudo, zelo žal. Od tedaj vem, da se moram vedno ustaviti ob prijateljih, si vzeti čas zanje. Ker le to je pomembno. To šteje.
No, Tomi mi je bil zelo drag prijatelj. On je bil moški jaz ( to sva v šali rada rekla). Bil je avtor grafita, ki je bil še do nedavnega viden "Tanja, ponosen sem nate", ki ga je napisal, ko sem naredila pomemben (pameten) korak v mojem življenju (leta 2000). Tomi mi je dal tudi moj nadimek Tanyisha, ki ga je znal le on "pravilno" izgovoriti, naglasiti. Naglašal ga je svojstveno, zvenel je nekako "bolj po rusko", hehe. :) Ja, Tomi je bil moj prijatelj.
... Šmarjeta ...
In ko sem stala v Šmarjeti, domači vasi mojega očeta, na koncertu Jinxov, so me čustva preplavila. Glasba Jinxov, spomini povezani na Tomija in najin nepozabni skupni obisk Križank, ter vse povezano s tem je zavrtelo čas nazaj. Kako sem si želela, da bi bil tu! Na koncertu sem bila srečna, smejala sem se, se razživela in uživala vsak trenutek kot že nekaj časa ne.
In ker sedaj sama delam v glasbenem poslu, posledično poznam tudi Jinxe osebno. Kar je, če pomislim nazaj na del mojega življenja, ki so ga nekako (seveda nevede) zaznamovali, najbrž izjemna čast.
Po koncertu v Šmarjeti so me (kot edino predstavnico njihove nove založbe) vprašali za mnenje ... Njim je bilo "fantastično" (tako se je izrazil Coco Mosquito), jaz pa svojih misli tedaj še nisem uspela "uloviti" in sem ga le pogledala, povedala, da je bilo neopisljivo lepo in mu stisnila roko. In tega trenutka tudi ne morem opisat ... Hvala Jinxi!
Komaj čakam veliki koncert, ki bo 26. septembra letos. V Križankah.
Vsi bomo tam. Nazdravljali bodočnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar